A.blog

Ker imamo v predmetniku tudi športno vzgojo in je za opravljen predmet potrebno zbrat 20 točk, sem se mogo pač nekam prijavit. Ker je bla izbira bolj slaba, sem se odločil za dvodnevni pohod, ki prinese 10 točk. Mogoče je še razlog da sem šel tja tudi v tem, da je bil en moj sedanji sošolec in irc buddy tudi tam.

Da malo opišem kak je blo ta dva dni.

Prvi dan: Že zjutraj sem imel probleme. Nekaj do sedem zjutraj sem bil že na železniški postaji in gledal kateri avtobus pelje do UŠC-ja. Seveda tisti ki mi ga je mama predlagala ni vozil, sem se odločil za drugega, pa tudi ta ni vozil. Pa sem šel v mesto, z mojim pretežkim ruzakom ter čevlji. Odločen, da grem na pikapolonico. Žal, minuto prepozen sem bil spet v težavah. Kaj sem hotel drugega, kot da sem poklical taxi. Po treh klicih različnih taxijev, mi je končno uspelo dobiti enega. Na UŠC sem potem prispel že ob pol osmih, kjer me je že čakal sošolec. Ob nekje osem pa 15 (8:12) smo se z avtobusom odpeljali do Areha, kjer smo se izkrcali in pripravili za pohod. Začetek je bil malo težaven a je šlo. Prvi postanek blizu Šumika je bil prav olajšalen. Z težkim nahrbtnikom ni prijetno hoditi okrog. Nekaj smo spili, nekaj pojedli, kaki čik al pa pet skadili in šli dalje (nekateri so še vmes dejansko šli do slapa Šumik). Seveda je pot bila malo dol malo gor, veter pihal, ampak deža pa ni bilo. Vsi srečni, ko smo imeli vsake toliko časa pavzo, smo se po nadalnji hoji malo formirali skupine, ki so hodile z istimn tempom. Tako smo ena skupina (v kateri sem bil jaz in sošoelc) prispela na cilj (koča na Pesku) druga. To je bilo okrog 15h. Ob 16h je bil načrtovan pohod do Rogle, vendar ni bil obvezen, zato nekateri tudi nismo šli. Malo osvežitve v kopalnici, sveža oblačila, in odšli smo v bife. Valda ni bilo placa da bi se kam vsedli, smo se prištulili k dvema puncama, ki sta sedele same pri veliki mizi. Tako smo se začeli pogovarjati in piti Debate sem ter tja, piva gor in dol, borovničke po dolgem in počez, smo se zafrkavali da bomo prišli (trije fantje, vsi bruci na feriju) v njuno sobo z borovničkami, kao neka piknik varjanta (v mislih pa tak vsi vemo kaj :D). Odpravili smo se v našo, fantovsko sobo po borovničke, potem pa takoj v njuno sobo. Ker so na tem pohodu bili tudi študenti višjih letnikov (2,3,4) iz različnih fakultet (strojna, ekonomska, pravna, feri) so se valfda všunjali zraven, tako da smo mi bruceki malo odpadli pri zadevi. Seveda je sledilo pitje in pogovori z študenti. Ko je bila že ura pozno, so se fantja nekam spakirali, nakar so tudi nas burce spodili (milo rečeno) iz te “ženske” sobe :D. Nekako nama je (samo dvema, eden je malo podlegel) uspelo priti nazaj v sobo, kjer sma se odločila da boma kar tukaj spala. Punci pa sta medtem odšle v fantovsko sobo t starejšimi študenti. Nato sta najprej ena, nato pa še druga prišli nazaj v sobo, ko sem že postal boljše volje In spet starejši študenti, ko so naju spet vrgli iz sobe. Ni nama preostalo drugega, kot da sva odšla nazaj v fantovsko sobo, kjer sma imela vse stvari in rezervirani postli, ter odšla spat.

2. dan: Ob 7:00 mi je začel zvonit telefon (budilka), nakar so se vsi začeli vstajati, nekateri so že letali s pivom, nekateri so se še opotekali od včerajšnje naporne “hoje” :D, in začeli hodit dol, kjer smo imeli zajterk. Jaz sem rabil nekaj časa da sem prišel k sebi, ker sem prejšnji dan spil kr dosti 8to ni v moji navadi) in sem bil ne pijan pač pa zelo dobre volje. Maček pa tudi ni bil tako hud. Ko sma z sošolcom našla prosto mizo, sma odšla po zajterk. Jaz malo šunke pa sira, on pa eno bogo malo hrenovko, pa oba mleko :). Nakar se pojavita dve osebi, pa vprašata če lahko prisedeta. Kdo drug kot pa onidve punci. Sprva malo jezen, ampak nato sem se ohladil ;). Ko smo se najedli, smo odšli v sobe spakirat, ker smo se ob 8:15 že dobili pred kočo, da bomo odšli dalje, proti Ribnici. Jaz, moj sošolec, ter njegov kolega, zraven pa ti dve punci smose držali skupaj. Lahko rečem da smo ves čas bli skupaj, debatirali, se smejali, pavzirali, itd. Ker smo se že poznali od včeraj (borovničke&pivo), smo bili vsi že neki kolegi. Hoja seveda ni bila lahka, Ribnica je le bila še nekam daleč in za prehodit je bilo še marsikaj.Saj so bile postojanke vmes, a vseeno ni bilo kar tako. Ta 2. dan so se te skupinice znotraj skupine že začele bolj oddaljevati. Nakar smo mi hodili zadnji. Moram rečt da je definitivno bilo bolj zanimivo in pa predvsem lažje (nahrbtnik ni bil več tako poln) hodit. Vsega kar smo predebatirali pa čemu smo se smejali nebom pisal, ker bi bil ta post predolg. Ob nekje 14:30 smo že bili pri avtobusu, ki nas je zapeljal do Maribora. Take hitrosti, kot sem jo tu videl, kak hitro smo se na avtobus spravili, še nisem videl. 1,2,3, pa smo že bli vsi not. Ko smo prispeli do UŠCja, pa smo šli vsi svojo pot domov.

Da napišem še nek zaključek ;). Ni mi bilo žal da sem šel na pohod, pa čeprav je bilo 6 ur hoje na dan malo naporno (brez palc bi bil mrtev). Spoznali smo se malo med sabo, izmenjali kako izkušnjo, “malo” spili in uživali v naravi (citat sošolca:”Grim, daj nea filozofiraj” :D). Če bo še kaka možnost za tak pohod bom definitivno šel, ker je to ta pravo doživetje

P.S:
Na naslednji pohod definitivno vzamem par litrov borovničk s sabo

“OMG, pa ne že zdaj… let me sleeeeeep!”
Nekaj takega so bile moje besede danes zjutraj ko sem se moral vstati. Seveda, moja navada že cele počitnici je pač da ne grem pred polnočjo spat, ampak tam od pol enih pa do dveh. Tam nekje sem že v postli. In ponoči sem šel spat nekje ob enih. Zjutraj pa že ob pol šestih auf, 5:30! To je blo zjutraj krnekaj, sploh nisem mogo verjet da je že tolko ura. Pač kar se mora se mora, in sem šel

Na faxu danes je blo še kr okey, moram rečt da še kr. Če odštejem dve uri matematike zjutraj, je blo super. Pri programiranju pa mi je blo zakon danes. Vse kar nam je profesor razlagal, vse sem razumel. In celo ko sem bil doma, sem šel delat oz. pisat te primere ki smo jih na faxu delali. To se še mi ni zgodilo. Pač, za sve je enrkat prvič ne, al kak

Po koncu prvega tedna mam kr dober občutek glede celotne zadeve. Če bo pa zadeva stekla dejansko pa bomo še vidli